Gozdni škrati nas vse lepo vabijo v gozd. Zakaj? Ker nam je najbližji. Ker je to prostor, ki nam omogoča globok stik z naravo. Narava predstavlja življenje in tako pridemo v stik s svojim življenjem. V gozdu so tudi drevesa, preko katerih zaznamo povezanost z Zemljo in nebom. Čas je, da začutimo mogočnost in neskončnost narave. Tako lahko spoznamo, da smo ena zelo majhna pikica v vesolju. Čas je, da se resnično zavemo minljivosti, majhnosti in vsega kar je zmožna narava. In se tudi zavemo, da so vse stiske, bolezni, trpljenja minljivi. Prav vse je minljivo in spremenljivo, tudi dobre stvari so minljive. Ob tem ugotovimo, da nobena navezanost in nadzor ne pomagata zadržati trenutka. Pomembna je zgolj in samo zaznava tega trenutka. Tako prepoznamo, da ni več namen, da imamo vse pod nadzorom, ampak je čas, da se prepustimo toku življenja. Ko smo resnično povezani z naravo okrog nas, smo povezano tudi z našo pravo notranjo naravo. In tako prepoznamo, da ima vsakdo malo drugačno naravo, v katero lahko zaupa. Prav in čas je, da živimo in prepoznamo vse svoje odtenke. Če pogledamo barve v gozdu, vidimo neskončno barv. Neskončno odtenkov rjave, zelene, rumene, rdeče, oranžne… Ko pogledamo v nebo vidimo spekter od bele, sive do modre, ob večerih rdeče ali oranžne in ponoči črne. In na vsakem robu gozda je ponavadi kakšen travnik, s svojo paleto barv. Ves čas pa se te barve spreminjajo. Ene so nam bolj všeč, druge manj in tako je prav.

Čas je, da v življenje vnesemo vso to neskončnost odtenkov. Le ko se prepustimo življenju, lahko vsak trenutek pride vsa lepota barv do nas. Ko ga nadziramo imamo na izbiro samo nekaj barv.

Škrati nam vsem želijo, da vsak dan v tem letu odkrijemo kakšen nov odtenek in si z njim obogatimo življenje.

Škratovski pozdrav in vse dobro!

Danes je intenziven dan. Moje zaznave so vse močnejše. Hvaležna sem za tako lep jesenski dan. Hvaležna sem za vse darove matere Zemlje in za vsak dih, ki ga lahko naredim danes, sredi prijetno toplega in jesensko obarvanega gozda. Hvaležna sem za ptičje petje, ko ptice pojejo zares čudovite melodije. Hvaležna sem reki, ki teče in spira vsa težka čustva, ki so se nabrala v preteklih dneh. Sem mirna. Sem tukaj in v tem trenutku. Občutim radost.

A ob enem me ves čas nekaj močno moti in otežuje. Preplavljajo me občutki, ki jih nisem vajena. Počutim se tako utesnjeno, nekaj mi ne da dihati. Počutim se razdraženo. Ni mi jasno zakaj, saj sem v miru sama s seboj. Zavem se močneje, zavem se velike žalosti. Gre mi na jok. Zavem se, da Zemlja joče. Zavem se, da je Zemlja ranjena in da so pritiski hudi. Zemlja želi spregovoriti z menoj. V takšnem čudovitem popoldnevu se mi res zdi nenavadno, da o tem razmišljam. Ampak zavem se vseh grozot, ki jih ljudje povzročamo drug drugemu, kaj šele naravi. Kje smo pozabili vse občutke? Kje smo pozabili vso moralo? Kam smo dali brezpogojno ljubezen do sočloveka in do matere Zemlje.

Ko opazujem vso ravnovesje v naravi, se vsak dan znova in znova čudim temu čudežu. Vsak dan znova sem hvaležna soncu, da me greje, naravi, ki me bogati, hrani in miru, ki ga najdem tu.

A kam gre družba, kam gre sistem – v katero smer gre avtocesta stresnega časa, pehanja za denarjem. A smo še zmeraj na tej avtocesti? Toliko je napetosti v zraku. Vsak dan je te napetosti več.

Dokler ne bo kritična masa ljudi spet začutila narave, bo Zemlja jokala. Tudi jaz danes jočem skupaj z njo, ker čutim odgovornost, umazanijo, balast in nehumanost, ki je še ne znam povsem preseči. Iščem odgovore, rešitve. Delam plane in načrte. Zelo majhne korake.

Danes čutim nas ljudi, kot parazite na tem planetu. Kaj nam daje mati Zemlja, in kaj ji vračamo?

Kje smo izgubili notranjo modrost, zdravo kmečko pamet?

Grem nazaj v gozd, da se še malo izjočem in spustim iz sebe umazanijo družbe.

Mogoče se sliši otopelo, mogoče tokrat pišem pesimistično. Ampak to je del mene, del mojega čutenja. Ne da se pretvarjat. Čeprav je čudovit in popoln dan, ko običajno pozabljamo na vsa bremena življenja, se tokrat ne da prekriti kaotičnega stanja.

Ne morem si zatiskat oči, če čutim drugače.

Ljudje – zbudimo se!

Moja želja je, da se nas poveže čimveč čutečih in odgovornih.

Da začnemo živeti v svetu harmonije in povezanosti z naravo. Želim svet brez mask, brez okvirjev, brez pretvarjanja, iluzij in praznih obljub.

K sreči že opazujem zametke novega sveta -  sveta iskrenosti, zaupanja in podpore. Vem da nam bo uspelo. A kakšna bo cena do takrat, kje je večina sedaj?

Zemlja sporoča, da je zdaj pravi čas, da ji prisluhnemo. Zato obudimo svoje čute, povežimo se z naravo, prisluhnimo ji. Ko prisluhnemo naravi, vemo, kaj je resnična sreča, kaj je resnično pomembno v življenju in kje je naše mesto tukaj na Zemlji.

Gozd je učilnica življenja, preprostosti bivanja, povežimo se z njim, opazujmo ga s srcem.

Deli naprej*

TaRa

»Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje? Kaj takega nam je čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili?

Vsaka ped te zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva, Sokovi v drevesih so prežeti s spomini na rdečega človeka.

Ko mrtvi bledoličnikov odidejo na sprehod med zvezde, pozabijo na zemljo, ki jim je dala življenje. Naši mrtvi nikdar ne pozabijo na prelepe zemlje, kajti zemlja je mati rdečega človeka. Del zemlje smo in ona je del nas. Dišeče trave so nam sestre; jelen, žrebec, veliki orel – so naši bratje. Skalnati vršaci, sončni pašniki, toplo ponijevo telo in človek – vsi sodijo v isto družino.

Ko nam veliki poglavar Washingtona pošilja glas, da želi kupiti našo zemljo, preveč terja od nas. Veliki poglavar nam sporoča, da nam bo našel kraj, kjer bomo lepo živeli. On nam bo oče, mi njemu otroci. Razmislili bomo o tej ponudbi, da kupite našo zemljo. Toda to ne bo lahko. Nam je ta zemlja sveta.

Svetlikajoča se voda, ki teče po brzicah in rekah, ni le voda, je kri naših prednikov. Če prodamo zemljo, ne pozabite, da je ta voda sveta, svojim otrokom morate povedati, da je sveta, da vsak odsev v bistrem jezeru pripoveduje dogodke in spomine iz življenja našega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta.

Reke so naše sestre, tešijo nam žejo. Reke nam nosijo kanuje in hranijo otroke. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, se spomnite in učite, da so reke naše, pa tudi vaše sestre. Zato morate rekam izražati dobroto, kakšno izkazujete sestri.

Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremu koli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, temveč sovražnik. Ko si jo podvrže, gre naprej. Za seboj pušča grobove očetov in mu tega ni mar. Grobove svojih očetov in zemljo, ki mu rojeva otroke, prepusti pozabi. Do matere zemlje in brata neba se vede kot do stvari, ki se dajo kupiti, oropati, prodati kot živina in bleščeč nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in za sabo pustil le opustošenje.

Ne vem. Naš način življenja se razlikuje od vašega. Rdečega človeka ob pogledu na vaša mesta zablodijo oči. Morda zato, ker je divji in teh stvari ne razume. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se spomladi slišalo vrstenje listja ali drget mušičjih krilc. Morda zato, ker sem divji – ne morem razumeti. Hrup mi žali ušesa. Le kaj velja življenje, če človek ne more slišati bokanja samotnega kozoroga in nočnega prepira žab v močvirju? Jaz sem rdečekožec in marsičesa ne razumem. Indijanec ima rad mehak zvok vetra, ko se igra z močvirsko gladino, in vonj pomladne sape, osvežene s popoldanskim dežjem in borovjem.

Največje bogastvo rdečega človeka je zrak. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Ta dih je potreben vsem. Beli človek pa kakor da ne opaža zraka, ki ga vdihuje. Imun je za smrad kot kdor je že dolgo v smrtnem boju. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, da je zrak dragocen, da zrak deli svoj duh z vsem živim, ki ga vzdržuje. Veter, ki je dal prvi dih mojemu dedu, bo sprejel tudi njegov zadnji dih. Če vam prodamo zemljo, jo varujte kot svetinjo, kot kraj, kamor bo beli človek hodil vdihovat veter, oslajen z vonjem poljskega cvetja.

Razmislili bomo o vaši ponudbi za nakup zemlje. Če se odločimo, da privolimo, bomo zahtevali, da izpolnite tale pogoj: Beli človek se mora vesti do tukajšnjih živali kot do svojih bratov! Divji sem in ne razumem drugačnega življenja. Na prerijah sem videl na tisoče bivolov, ki jih je bledoličnik pustil za seboj, ko jih je postrelil z dirjajočega vlaka. Divjak sem in ne razumem, kako je lahko železni konj, iz katerega se vije dim, pomembnejši od bivola, ki ga ubijemo zato, da bi preživeli.

Kaj je človek brez živali? Ko bi živali ne bilo več, bi človek umrl od velike osamljenosti duha. Kakorkoli se zgodi živalim, kmalu zadene tudi človeka. Na svetu je vse povezano.

Učite otroke, da imajo pod nogami pepel naših dedov. Da bodo spoštovali zemljo, jim povejte, da je bogata z življenjem prednikov. Svoje otroke učite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Če človek pljune na tla, pljune sam nase.

Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka na njej. Kar dela s tkanino, dela sam s seboj.

Tudi beli človek, čigar bog hodi in govori z njim kot prijatelj s prijateljem, ne bo ušel skupni usodi. Morda smo vendarle bratje. Bomo videli. Le eno vem zagotovo, a to bo moral nekoč razumeti tudi beli človek: naš Bog je isti Bog. Morda mislite, da morate imeti tudi njega v lasti, ko se pripravljate, da vzamete vso našo zemljo. Toda ne! On je Bog vseh ljudi in njegova milost je enaka za rdečega in belega človeka. Ta zemlja mu je vse. Oskruniti jo, pomeni oskruniti njenega stvarnika. Beli ljudje bodo izginili; morda celo prej kot druga plemena.

Ne onečejajte si postelje, neke noči se boste zadušili v lasnih iztrebkih. Ko boste izginjali, boste plameneli v ognju Boga, ki vas je privedel sem in vam po nerazložljivi nakani dal oblast nad to zemljo in rdečim človekom. Taka usoda je nam videti bedna.

Ne razumemo čemu pobijajo bizone, čemu krotijo divje konje, čemu je sredi gozda toliko človeškega vonja, čemu je pogled na zelene hribe pretrgan z govorečimi žicami. Kje so goščave? Ni jih več. Kje je orel? Ni ga več. Pravega življenja je konec. Začenja se boj za obstanek.«

Vir: F.Burgar, Kako naj vam prodamo modrino neba, 1988

Morda je to besedilo za zahodnega človeka zahtevno ali pa smešno. Ampak bolj ko se kot družba po nekih teorijah razvijamo, bogatimo, kopljemo v znanju, dlje smo od osnove, od temeljev, ki so najpomembnejši za naše preživetje. Pozabili smo, kaj je narava, kaj nam daje in kakšna je naša vloga v njej. A vemo, kaj pomeni beseda sožitje? A se sploh zavedamo, da je nekoč tak odnos že obstajal pri starih ljudstvih? Vse nam je samoumevno, zemlja je »naša« last – in to brez milosti! A je res nujno, da posekamo še več gozdov, reguliramo še več rek, v zrak izpustimo še več strupov, živimo v hrupu, za povrhu pa se dnevno zasipamo z odpadki in uživamo hrano, ki morda ni videla niti svetlobe niti zemlje. A je to razvoj? A je to višek vse tehnologije? Ampak počasi, počasi se tudi bel človek zaveda, da ta vlak s katerim se trenutno vozimo, ne pelje ravno v pravo smer.

Toliko je analiz trenutnega stanja okolja, toliko je zagrizenih okoljevarstvenikov, organizacij, služb, ki delajo pomembne korake, a žal prepočasi; tistega temeljnega, kolektivnega premika zavedanja še vedno ni.

Zakaj???? Ker beli človek še vedno ne razume in še vedno ne čuti svoje povezanosti s celotno naravo. Dokler išče mir v mestu, izpolnjenost v nakupovalnem centru in ljubezen v drugih ljudeh je to odraz, kako daleč od narave je.

Ko se bo vsak beli človek začel učiti od narave, ko bo poslušal ptice, opazoval potoke, ko bo zavestno občudoval prelepe gozdove, travnike, hribe in živali v njem. Ko bo vse to občutil. Ko bo spoštoval. Ko bo ponovno vzpostavil ta prvinski in najbolj pravi odnos do narave. Ko se bo zavedal, da ni samoumevno, da živimo, da imamo hrano, vodo, čist zrak, ampak da je vse to dar, priložnost, in da vse to ni nikogaršnja last – za ta čas pa zagotovo lahko damo optimistične napovedi.

Ampak za takšno mišljenje se je potrebno odločiti. Žal ima človek še vedno svobodno voljo. Nekaj časa bo še verjetno iskal izpolnitev v potrošništvu, v mestih, v gneči, v materialnih dobrinah. Nekaj časa bo še verjetno živel pod krinko srečneža.

Pojdimo v naravo. Prisluhnimo ji, poglejmo jo, naužijmo se zraka v njej, miru v njej. Bodimo zgled drugim.

Kar pa je najpomembnejše. Če hočemo ustvariti zavedno družbo, družbo ki se bo zavedala svoje vloge v naravi, svoje odgovornosti in svoje povezanosti z vsem živim – bodimo zgled otrokom. Poučujmo o tem otroke. Dovolimo, da tudi otroci uživajo vse darove naše matere.

TaRa

Kaj je narava? Vsak bi povedal nekaj drugega.

Ali se znam resnično pogovarjati z naravo? Ali znam prisluhniti naravi? Ali znam opaziti vsako podrobnost narave? Marsikdo se o tem nikoli ne sprašuje. Naravo dojema iz neke distance. Ker živali, rastline, potoki, gore, kamni.. ne znajo glasno govorit (tako, da bi jih slišali s fizičnimi ušesi), se marsikomu zdi, da se z njo ni mogoče sporazumevati. Pa je temu res tako? Ker smo se nekoč v preteklosti odločili, naučili, da so edina bitja, s katerimi se bomo pogovarjali, ljudje, smo omejili svoj krog prijateljev. S tem smo omejili tudi širino svojih čutnih zaznav.

Ali prisluhnem, kako pihlja vetrič? Ali občutim mraz vode, ko božam gladino potoka? Ali moj nos prepozna vonj gozdne zemlje? A moj vid opazi podrobnosti najmanjšega kamenčka? A občutim domačnost in radost, ko stopim v gozd? Vse to so vidiki narave, ki jih lahko opazujem ali pa ne. Svobodna volja – vsekakor. Ampak že od nekdaj me povsod učijo, da smo vsi del narava, da je vse povezano, da smo vsi eno. Le zakaj sem se tako oddaljil od dela narave, ki je del mene? Mi vsi smo narava in narava je v nas. Zakaj ne poskusim? Zakaj ji ne sledim?

Bolj kot postajam pozoren do narave okrog mene, bolj postajam pozoren do narave v meni.

Vsakdo želi srečo v življenju. Vsak se kdaj sprašuje, zakaj je tukaj na Zemlji. A zakaj še vedno ne prisluhnem naravi, ki me edina lahko popelje na najbolj pravo pot? Zakaj se še vedno posmehujem nekomu, ki se pogovarja z drevesi ali pa jih objema ter meditira v gozdu?

Zato, ker enostavno ne slišim, ne vidim, ne čutim – zato ker se moj ego upira, ker ga je strah, da spozna resnico, resnico življenja.

Ko resnično poslušam in slišim naravo, slišim sebe. Ko resnično vidim, občudujem, opazujem naravo, opazim vse to pri sebi. Ko resnično vonjam naravo v vseh njenih čarih, vonjam sebe. Ko resnično tipam in občutim rastline, živali, vsak predmet, občutim svoje telo in sebe v polnosti.

Če bi vsi zmoglii slišat, videt, čutit in komunicirat z naravo – bi vsi začeli prepoznavat, zakaj smo tukaj in tako bi ustvarili raj na Zemlji. Če spoznavam naravo okrog mene, spoznam kakšna je narava v meni. Vsi smo povezani – bolj kot se nam zdi. In vsi mi imamo v sebi neskončen vir modrosti.

Hvala, ker to bereš in hvala, ker deliš.

TaRa

Usedem se na klop, čakam da pride kakšna misel. Najprej je prazna glava. Kar nič ni. Čudim se, kako ni nobenega navdiha. Ravno v tistem trenutku se moja pozornost preusmeri na liste na drevesu. Najprej opazujem en sam list. Gledam obliko, prav vsako linijo; gledam barvo, kako se preliva; gledam režice na listu , kako so povezane v mrežo. Vse je zaokroženo, vse se prepleta, vse je povezano. Vsak list ima svoj prostor na vejah drevesa. Vsak list je drugačen, vsak list pod drugim kotom prejema sončne žarke. A vsak list je popoln in edinstven. Res je, da kakšnega izmed listov grizlja gosenica ali kakšna druga živalca, ampak zaradi tega je celotna krošnja še vedno popolna. Res je, da jeseni vsi listi odpadejo, a vemo, da naslednje leto zrastejo novi.

Če je drevo Zemlja, smo živa bitja listi. Vsi smo povezani, vsi smo na enem »drevesu« in črpamo iz enega vira. Drugi bodo vedno drugačni. Prav nikoli ne bomo imeli vsega, kar bodo imeli drugi, a tudi drugi prav nikoli ne bodo imeli vsega, kar imam jaz. Zato oprimimo se svojega vira, svoje povezanosti z virom – drevesom/zemljo/notranjo modrostjo. Drugi bodo umirali, morda bom jaz umiral pred drugimi, sploh ni pomembno in ni razlike. Drevo bo še vedno stalo, Zemlja se bo še vedno vrtela. Drugi ljudje bodo vedno drugačni. Tudi mi bomo, enkrat umrli kot vsak list, ampak vedno pride pomlad in vedno imamo izbiro, da postanemo nov list, se ponovno rodimo.

Če je drevo življenje – so listi deli življenja. Bo obdobje, ko bo na meni ogromno listja, bom poln energije, navdihov, idej, bom aktivno živel in bo vse popolno. In bo obdobje, ko ne bo niti enega samega lista in bom počival. Deli mene bodo umirali,  a bo vse popolno. Vse se enkrat zaključi. Ne  glede na to, da se prav vse kar trenutno imam, vse kar trenutno je, enkrat zaključi, vem, da pride nekaj novega, še boljšega. Zakaj torej v družbi tolikšna navezanost na vse, kar je okrog nas v tem trenutku (ljudi, stvari, situacije…)? Spuščajmo navezanost in začenjajmo živet svobodno!

Zakaj bi komu dokazovala, da škrati obstajajo, da drevesa govorijo. To ni moja naloga, to ni moje poslanstvo. Vedno bodo ljudje, ki dvomijo, ki se vsemu posmehujejo. Vedno bodo ljudje, ki želijo fizične dokaze. In ljudje imamo svobodno voljo. Naša izbira je, a bomo verjeli v pravljice ali ne. Sami se odločimo, a bomo verjeli v škrate, palčke, vile ali ne. Tudi sama sem včasih dvomila. Od kar sem začela videvat gozdna bitja in slišat sporočila dreves, sem se spraševala zakaj in kako to, da jaz nekaj vidim, slišim, čutim, drugi pa ne. A zdaj vem, da se mi o tem ni potrebno spraševat. Jaz vem, da sem na pravi poti do moje resnice. Vem, da gozd v polnosti sodeluje z menoj in želi, da te informacije širim naokoli. Pomembno je samo to, da delim svoje izkušnje.

Zadnje mesece se mi je dogajalo, da sem se vedno, ko sem šla v gozd, prepustila nenavadnemu vodenju. Vedela sem, da je neka drugačna energija z menoj. Čaroben škratji svet mi je vedno narisal nasmešek na obrazu, zaradi njih je postal svet gozda veliko bolj pisan in magičen. Gozd je postal moja učilnica življenja, moj drugi dom. In v gozdu so odgovori na moja vprašanja postali bolj jasni, problemi so se pomanjšali ali izničili. Dobivala sem jasnejšo sliko življenja.

Danes sem bila spet v gozdu, tokrat s skupino otrok. Bilo je nekaj malo starejših, ki se že smejijo pravljicam in menijo, da je to samo za »taotročje« in tudi tistih, ki ravno tako kot jaz vidijo in slišijo. Kaj vidijo – zaprejo oči in vidijo škrate in palčke – točno vidijo kako so oblečeni, kje živijo, koliko so stari in tudi slišijo njihova sporočila. In slišijo sporočila dreves. Toda kakšna sporočila slišijo? To niso kar ena izmišljena, neumna sporočila. To so zelo pomembna sporočila, ki jih otroci suvereno in jedrnato podajo naprej. Kar zmrazilo me je, ko je 7letna deklica jasno in glasno povedala, da ji je drevo sporočilo, kako nujno je, da se ukvarjamo z ekologijo zdaj – drugače bomo v 100 letih uničili svet. Vsi so obnemeli in prisluhnili. To sporočilo je bilo zelo direktno. In vsak se je globoko v sebi zavedel, da smo v obdobju, ko se ne moremo več »hecat«.Drugače ne dobivamo samo resnih sporočil, ampak škrati povedo tudi kaj zabavnega in prijetnega. Deklici je en škrat povedal, da ji bo prinesel nekaj, kar ima najraje. Drugi škrat pa je fantu povedal, da mu lahko pomaga pri učenju.

Vse to so izkušnje iz prve roke. Čarobne izkušnje in potrditve. Zaradi tega se še bolj zavedam, kako prav je, da raziskujemo svet gozda, svet škratov.

Gozd želi, da ga ponovno v polnosti začutimo, spregledamo, slišimo in se zavemo modrosti, ki je že ves čas prisotna okrog nas in v nas.

Gozna bitja nam želijo pomagat. In dokler bomo samo jokali, kako je na tem svetu vse narobe, ne bomo spregledali. Odločimo se in spreglejmo že danes. Vsi, ki sedaj živimo na Zemlji imamo zelo pomembno poslanstvo, in sicer, ne da se trudimo in mukoma rešujemo vso nesnago tega sveta, ampak da že zdaj oblikujemo temelje novega – čistega sveta, kjer bomo vsi živeli harmonično, radostno in mirno. Več kot nas bo spregledalo, hitreje bomo skupaj prišli do tega. In če se spet vrnem na škrate in na dejstvo, zakaj toliko pišem o njih. Škrati nam želijo na glas sporočit, kako pomembno je, da živimo povezani z naravo. Škrati in gozdna bitja nam pri tem pomagajo na zabaven način, le prisluhniti moramo. Zato – povezujmo se z naravo, prav vsak dan.

TaRa

Spet me nekaj nagovarja, naj pišem, naj delim sebe in svoja doživljanja.

Dragi prijatelj gozd, kaj mi tokrat sporočaš? Kaj je tvoje vodilo. Zakaj mi je bilo že vse jasno, pa pridejo dnevi, ko se ponovno sprašujem – ZAKAJ. Zakaj se sploh pojavljajo v mojem življenju nejasnosti?

Sprehajam se po gozdu. Občutim vsako sapico, ki se dotakne mojega telesa. Čutim tla pod nogami, slišim listje, ki šumi, slišim lomljene najmanjših vejic na tleh. Zaznavam prijeten vonj prsti in prhlega listja. Na koži začutim hlad vetra. Moje oči počivajo ob pogledu na zeleno listje krog in krog. Ustavim se. Počepnem. Z dlanmi se dotaknem tal. Celotno moje telo objame energija gozda – vame se naseli mir, spokojnost, ljubezen in radost. Pogledam vsa drevesa okrog mene, kako so nepremična, kako so mirna, kako se prepuščajo zunanjim dražljajem. Zavem se moje živosti, zavem se mojega diha, moje notranje želje po življenju, po intenzivnosti, po potovanju, po ustvarjanju – po zajemanju življenja s polno žlico. Vse kar je bilo, vse kar bo – ni pomembno – z vso mojo bitjo sem v svojem telesu tukaj in sedaj. V tem trenutku se zavem, da je čudež življenja ravno NEGOTOVOST. Ne vem, kaj bo jutri, ni pomembno kaj bom počela, kaj bodo počeli drugi, koga vse bom srečala – ampak če se bom vsak trenutek zavedala svoje živosti bom vsak trenutek vedela, kaj je zdaj tisto, kar je zame najpomembneje. Kaj je tisto kar me v tem trenutku najbolj osrečuje in izpolnjuje. Pomembno je, da znam ta trenutek najti mir, ne da brezglavo tuhtam, kako ga bom našla jutri. Pomembno je, da sem ta trenutek srečna za vse kar imam, ne da bom srečna, ko se bo zgodilo to in to.

Hvala narava, da sem lahko tvoja učenka.

Hvaležna sem za vsak nov dan, ki ga zajemam s polno žlico in nasmeškom na obrazu. Tudi takrat ko se okrog mene bliska, grmi, pada toča in sem premočena do modrca in gat. Vse to se mi dogaja v zadnjem obdobju, da se še bolj zavem življenja. Da se zavem, da je marsikaj kar na prvi pogled zgleda narobe, še kako prav. In da je lahko vse, kar na prvi pogled zgleda prav zelo narobe. Zavedam se RELATIVNOSTI vsega, kar je okrog mene.

Hvala gozd, da mi kažeš in me učiš, kaj pomeni v polnosti čutiti svojo bit. Hvala gozd, ker se lahko od tebe učim. Hvala gozd, da sem lahko del tega obdobja, ko do nas prihaja vso to znanje in vsa modrost, ki je bila skrita nekje v podzemlju. Hvala, ker vsak dan zvem kaj novega. In hvala ker se zavedam, da me vsak dan čaka nova pravljica, nov del sestavljanke v mozaiku čudovitega potovanja skozi življenje

Ne morem se več pretvarjat. Še vedno sem Tadeja, še vedno sem eno in ista oseba, ampak zadnje dni me popolno razganja od ustvarjalne energije.

Kaj se dogaja? Nekaj novega, zanimivega in ravno zato moram deliti svoje doživljanje.

Kaj se je zgodilo? Še bolj jasno sem ugotovila, zakaj sem tu. Zakaj sem prišla sem »dol« na Zemljo. Ugotovila sem, kako zelo pomembno je moje poslanstvo. Ja. Ugotovila sem, da je moje poslanstvo, da učim, da 100 % ustvarjam, da navdihujem druge, da sem dokaz, da so čudeži mogoče, da sem zgled in navdih drugim. In še enkrat, da učim – kaj je čista radost, ljubezen, sprejemanje pa še kaj. Da spomnim sebe in tebe, da smo vsi lahko otroci, da smo vsi čudovita bitja, popolne božanske kreacije. Da je vsak izmed nas vreden popolne ljubezni, in da je vsak izmed nas vreden vsega obilja. Da vas spomnim, da smo vsi kreatorji svoje poti in svoje sreče. Da smo umetniki, ki si lahko vsak dan pričaramo novo pravljico.   

In kaj je tvoje poslanstvo?  Na Zemljo je vsak izmed nas poslan z razlogom. Na Zemljo smo poslani, da ustvarimo, izpolnimo, skreiramo poseben in edinstven posel ali več poslov. Poslanstvo – poslan – posel – vse se prepleta, z razlogom se prepleta Da – vsi ljudje smo tukaj z razlogom, s prav posebnim in edinstvenim namenom. Vsak od nas – jaz, ti – vsakdo je božansko bitje, ki se je utelesil, da izkuša zemeljske radosti. In zdaj je pravi čas, saj nas zemeljske in vesoljne energije močno spodbujajo, da  ponovno obudimo notranje vedenje, zakaj smo prišli na ta čudovit planet. Mogoče se kdo spomni, večina pa nas je pozabila, da smo se na dušni ravni odločili, da bomo tukaj izkušali zemeljske radosti, in da bomo v tem življenju imeli priložnost zaživeti v resnični polnosti. Ampak vse je odvisno od naše sedanje odločitve. Lahko se odločimo in ne živimo svojega poslanstva.

Kako odkriti svoje poslanstvo in naše višje namene. Načinov je neskončno. Prvi koraki pa so, da se začnemo pogovarjat z našo dušo. Vsi odgovori so v nas. In edini način je, da se povezujemo s svojo notranjostjo. Kako? V tišini, preko meditacije, predavanj, preko branja knjig, preko povezave z naravo itd.

En korak na poti odkrivanja svojega poslanstva je ta, da sebi PODARIM :

1)      Ljubezen – ljubim vsak del svojega telesa, ljubim vse svoje lastnosti, ljubim vsa moja čustva, ljubim vse ljudi okrog sebe, ljubim vse kar sem doživel, doživljam in bom doživel.

2)    Hvaležnost – hvaležen sem za vse ljudi, za vse materialne dobrine, za vsa doživetja, za vse izzive ki so me naučili živeti, za vse izgube, hvala da živim.

3)    Sprejemanje – sprejemam vse svoje lastnosti (predvsem tiste bolj temne), sprejemam vse ljudi (predvsem tiste, ki mi vedno stopijo na »živec«), sprejemam vse dogodke (predvsem tiste, ob katerih dobim neprijetna občutja). To so koraki, da prepoznavam sebe, da se učim, da rastem. V meni je dobro in slabo. In tako je prav

4)    In sem – takšen kot sem, sem popoln v tem trenutku. Ni mi treba čakat na neko prihodnost, da se bo uredilo to in ono, da bom imel več denarja, več znanja, več ljubezni – v tem trenutku sem popoln in vse je prav.

5)    Vsak trenutek je vse prav. Ne obžalujem nobene pretekle odločitve, s popolnim navdušenjem se veselim prihodnosti. Vsak trenutek pa sem enostavno v sebi, zato aktivno živim in ustvarjam. Vsak trenutek sem pripravljen na nove priložnosti in dovolim, da obilje pride do mene..

Sem svetloba in sem tema. Oboje je del mene in tako je prav. Toda – svetloba je še vedno osvetlila temo. Ker sem svetloba je vse popolno in je vse prav.

Gledam naprej, gledam navzgor.

Smejem se sebi, smejem se tebi.

Vidim neskončno možnosti in kopico novih priložnosti.

Ne vem, katera pot je prava.

Ne vem, katera pot je najboljša.

Dokler ne poskusim, je vsaka tako skrivnostna.

A si upam poskusit, ne vem.

Ne vem, kakšen bo odziv.

A je vredno tvegat?

Kaj pa sploh lahko izgubim?

Potrebna je zgolj odločitev.

To je najtežji korak.

Bolj kot razmišljam, bolj me je strah.

A sedaj se odločam, sedaj zaupam.

Sprejmem vsak namig, vsako priložnost.

In vem – prav je, da sledim svojim sanjam,

del katerih si tudi TI.